Pot poklicanosti

V teku zgodovine je Bog poklical navadne ljudi, da bi na poseben način služili Božjemu ljudstvu.

Veliko ljudi je odgovorilo na Božji klic. V Svetem pismu so to bili: Abraham (1 Mz 12,1–4), Samuel (1 Sam 3,1–10), Jeremija (Jer 1,4–10), Marija (Lk 1,26–56) in apostoli (Jn 1,35–51), da naštejemo samo nekatere.

V preteklosti je bilo veliko ljudi, ki so odgovorili na Božji klic, med njimi sv. Frančišek, sv. Klara, s. Margareta Puhar in mnoge sestre naše kongregacije. Vsakič Bog kliče posameznika po imenu, da bi vstopil v osebni odnos z Njim. (Iz 43,1)

Božjega povabila si nihče ne »zasluži« s svojimi izrednimi dejanji, s svojimi človeškimi odlikami ali sposobnostmi. To nam dokazuje sv. Frančišek in mnogi drugi. Redovni poklic je dar čiste in brezpogojne Božje ljubezni. Ni podeljen zaradi osebnih zaslug, odlik in sposobnosti.

Ko Bog kliče nekoga v redovno življenje, običajno pokliče v skupnost, v kateri človek lahko najbolje uresniči darove, ki mu jih je dal. Posameznik z vsem, kar je, obogati skupnost in skupnost bogati njega. Tako se srečujeta in razvijata osebna in skupna karizma.